|
|
Poljski film Pisma sv. Nikolaju, ki mu je Mitja posvetil preteklo leto in pol, že podira vse rekorde, v prvem vikendu si ga je ogledalo skoraj štiristo tisoč gledalcev.
|
NJEGOVO LETO IN POL BOŽIČA
Ko sva se dobila na intervjuju ob pozni večerni uri, je bil videti rahlo utrujen, a kljub vsemu srečen. Iz bele kuverte je potegnil na kupe vstopnic, kamor so gledalci filma Pisma sv. Nikolaju, ki so ga videli na LIFFu, lahko nalepili ocene. In ko je vstopnice razvrščal, lahko zapišemo, da skoraj ni bilo nižje ocene od najboljše petice. Tistih nekaj štiric sploh ni bilo omembe vredno. Poljski film Pisma sv. Nikolaju, ki mu je Mitja posvetil preteklo leto in pol, že podira vse rekorde, v prvem vikendu si ga je ogledalo skoraj štiristo tisoč gledalcev. Zato smo prepričani, da bo fantastičen božični film velika uspešnica za praznike tudi pri nas.
USPEH ROMANTIČNE KOMEDIJE
Številni so po ogledu filma prikimavali z glavo; da, Mitji je res uspelo narediti, kar si želijo številni režiserji – ustvaril je fantastično romantično komedijo, ki bo navdušila tudi največje božične skeptike. In ne samo to – zaradi velikega uspeha v prvem vikendu predvajanja je film podrl vse rekorde že na Poljskem in tako za seboj pustil številne poljske filmske uspešnice pa tudi hollywoodske filme. S to številko so se namreč Pisma sv. Nikolaju ustila na tretje mesto lestvice najbolje gledanih poljskih filmov po prvem vikendu predvajanja, poleg gledalcev pa je navdušil tudi filmske kritike, ki Mitji pišejo hvalospeve.
Mitja, kako ste sami doživljali premiero na Poljskem?
Pred samo premiero smo imeli na Poljskem, dogodek, ki mu pravijo 'Kino v štiklah' in se dogaja po vsej državi. Največji dogodek je bil seveda v Varšavi, kjer je bilo na primer samo v eni kinodvorani več kot štiristo deklet. Lepšega sprejema kot to si človek sploh ne more predstavljati. Vzdušje v kinodvorani je bilo kot na nogometnem stadionu, samo da so bile tam na mesto moških ženske (smeh). One so se smejale, vpile, navijale in že takrat smo vedeli, da je to to. Dojeli smo, da bo film ljudem všeč.
Kaj pa sama premiera?
Ker je bilo nanjo povabljenih več kot tisoč petsto ljudi, se je premiera dogajala v treh kinodvoranah naenkrat. Občutka se ne da opisati, saj je pred premiero potekal neposreden prenos v živo po televiziji, dogodek je bil zares odmeven, rdeča preproga je bila glamurozna … Skratka, vse je bilo tako, kot mora biti. In ker so ljudje film zares sprejeli s takšnim navdušenjem ter veselje prenesli še na druge, se je po premieri dobra beseda razširila od ust do ust, temu pa je sledil rekord, saj si ga je v enem vikendu ogledalo skoraj štiristo tisoč gledalcev, v enem tednu pa šesto tisoč, kar je ogromen uspeh in to mi zares veliko pomeni.
Ne samo na Poljskem, tudi v ljubljanskem Cankarjevem domu ste doživeli fantastičen odziv. V Linhartovi dvorani ste doživeli stoječe ovacije. Odkrito nam povejte – ste vedeli, da bo tako?
Verjel sem v film, zares. Ponosen sem nanj, saj vem, da sem vanj vložil samega sebe. In vem, da je film dober, in vedel sem da bo slovenskemu občinstvu všeč, toda takega odziva niti v sanjah nisem pričakoval. Doživel sem tak šok, da se celotnega ogleda filma, stoječih ovacij in zabave po tem sploh ne spomnim. Bil sem kot v transu in res nisem vedel, kako naj se obnasam.
Če se vrneva malce v preteklost; nazadnje, ko sva spomladi govorila, ste bili tik pred montažo. Zaupali ste nam, da je posneli ogromno izvrstnega materiala in da upate, da ga boste skupaj sestavili tako, da boste nanj zares ponosni. Vam je uspelo ali bi morda kakšno malenkost izboljšali?
Z montažerjem sva se zares odlično razumela, in kar se tega tiče, sem res stoodstotno zadovoljen. Mesec dni pred koncem se je le zataknilo pri glasbi in zvoku, saj tega niso naredili tako, kot sem sprva mislil. Vendar nam je dva tedna pred premiero vendarle uspelo najti skupni jezik, tako da lahko rečem, da je izdelek zares tak, kot sem si želel, in sem z njim zelo zadovoljen. Kar se mene tiče, je za tak denar v takšnem času to zares maksimum. Verjetno se bo še pojavil kdo, ki bo dejal, da smo za film imeli veliko denarja, toda če upoštevate, da je šlo pol tega zneska za dvanajst poljskih zvezd, ki nastopajo v filmu, pa za umetni sneg, to niti ni tako veliko. Film se namreč dogaja za božič, in ker je božič vedno bolj čaroben, ko je zasnežen, smo pač celo bogastvo zapravili za umetno zasneževanje. Tako da smo na koncu pravzaprav razpolagali z budgetom, kot ga imajo vsi slovenski filmi.
Če že govorimo o božiču in božičnem filmu, ki bo zagotovo očaral vso Slovenijo, nam lahko zaupate, kje boste vi sami preživeli letošnje praznike?
Odkrito povedano, o tem še nisem razmišljal. Iskreno? Po enem letu in pol praznikov vsak dan bi se od tega rad malce spočil (smeh). Konec koncev sem imel v preteklem letu in pol vsak dan božič, vsak dan sem imel pred sabo sneg in vsak dan sem moral poslusati božične pesmi … Tako da se zna zgoditi, da se bom letos od tega malce odmaknil.
Imate sicer radi božič?
Pred filmom nisem bil ravno navdušen nad božičem, pravzaprav nisem bil navdušen nad skoraj nobenim praznikom ... Mogoce zato ker je zame vse življenje en sam praznik. Zdi se mi tudi, da božič pričara evforijo, morda celo paranojo. Takrat vsi kupujejo darila, vsi so v naglici in potem se mi zdi, da bi moral biti v naglici tudi jaz. In ta občutek mi ni ravno najbolj pri srcu. Pred časom sem ravno zaradi scenarija na božič začel gledati drugače. Vanj sem se moral poglobiti, ker je to od mene zahteval film. In ker sem božič preučil do potankosti, sem se v nekatere stvari zares zaljubil. Tako so mi na primer postali zelo blizu poljski običaji, ki so zelo nenavadni. Na primer: za božič se na mizi vedno znajde 12 enakih jedi, nikoli med njimi ni mesa. Pije se slivov kompot in za mizo je vedno prazen pogrinjek za nepričakovanega gosta, za vsak slučaj, če bo kdo prišel na božični večer in se družini pridružil za praznično obloženo mizo.
Tako sem podrobno preučil vse družinske običaje, pa tudi tiste druge. En dan sem na primer preživel v trgovskem centru, da bi videl, kako ljudje kupujejo, kaj kupujejo, kako se otroci družijo z Božičkom … Tako sem o božiču pred začetkom snemanja vedel skoraj vse, zato so mi bile nekatere stvari lažje in razumljivejše in verjamem, da so jih zaradi tega tudi gledalci hitreje sprejeli.
Kaj pa vaši spomini na otroštvo in Božička? Je bil ravno Božiček tisti, ki vas je ponavadi obdaroval?
Ne, pravzaprav nas je najprej obiskal Miklavž, ki pa mi je šel na živce, saj mi je vedno prinesel le sladkarije. (smeh) Ker je bila Jugoslavija in je tudi Slovenija še vedno komunistična država, Božiček že v osnovi ni prisel v postev, tako da je ostal edino dedek Mraz, ki je bil pa faca, ker mi je vedno prinesel kul stvari – igračke in podobno ...
Nekoč ste dejali, da neradi delate dve stvari naenkrat. Sedaj, ko ste zaključili ta projekt, morda že veste, česa se boste lotili, ko se vrnete s počitnic? Vas čaka kakšen nov izziv?
Še vedno bi zelo rad posnel Člana, a dokler se oblast in predvsem ljudje na filmskem skaldu in ministrstvu za kulturo ne zamenjajo, verjetno ne morem računati na sredstva, da bi ta film sploh lahko uresničil. Bom pa, kot sem ze veckrat rekel, ta film gotovo posnel. Z ali brez slovenskega denarja ... Sicer pa drugega projekta zaenkrat še nimam, prepričan pa sem, da bodo sedaj verjetno z vseh koncev deževali scenariji za romantične komedije. (smeh)
Kakšne žanre imate sicer sami najraje?
Rad imam predvsem dramo in odnose med ljudmi. Zaenkrat z mano televizija želi delat serijo Dežela Nije, tako da bomo videli, kako bo s tem.
Sredi decembra se vračate nazaj v Slovenijo, saj Pisma Sv. Nikolaju pridejo v vse slovenske kinodvorane.
Tako je. Res je, tega se že veselim. Pripravljam kratko turnejo po vseh večjih slovenskih mestih, da se srečam z ljudmi, ki si bodo moj film zeleli ogledati in se srecati tudi z reziserjem, ki ga je naredil. Upam, da bo tako, kot smo pred leti naredili turnejo ob predvajanju filma Tu pa tam, in upam, da bo film ljudem všeč in da ga bodo vzeli za svojega – za slovenskega –, čeprav v filmu govorijo poljsko. To je zame zares najpomembnejše.
 |
Zvezde 
RSS komentarji
